In težko je zaupati, da vse stvari nekam peljejo. Težko je verjeti, da Bog pozna mojo pot in da je le-ta zapisana nekje v meni. In težko je čakati in se vedno znova vračati na začetek, na ničto točko. Tja kjer se ti vse zdi tako odprto, a hkrati tako omejeno in neverjetno.
Poskušam biti hvaležen za to in vse druge ljudi, stvari in dogodke. In imam upanje, da bo iz vsega tega nekoč nekaj zraslo. In upam, da že raste. Pa čeprav zgolj nekaj majhnega.
"All that I am
All that I see
All that I've been and all that I'll ever be
Is a blessing
Its so amazing
And I’m grateful for it all..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar